Vremenska napoved za Šoštanj

Vreme in podnebje v Šoštanju

Trg ob Paki

Nadmorska višina Šoštanja je slabih 360 metrov; mesto leži na dnu Šaleške doline ob reki Paki, v severnem delu Savinjske regije. Proti severu se dviga hribovje z Belimi Vodami in Zavodnjami, nad katerim kraljuje Smrekovec, zato relief že na nekaj kilometrih prinese velike razlike v vremenu – vsak zaselek ima svojo mikroklimo. V virih se kraj prvič omenja okoli leta 1200 kot Schönstein, po gradu nad trgom; trške pravice je dobil leta 1348, mestne pa leta 1919. Do leta 1963 je bil središče doline, dokler vloge ni prevzelo Velenje. Kraj ima dolgo usnjarsko tradicijo – industrijsko strojenje kož se je začelo leta 1788, danes pa jo predstavlja muzej usnjarstva.

Zakaj meritev iz Velenja

Postaja ARSO v Velenju je od Šoštanja oddaljena le nekaj kilometrov in leži na podobni višini v isti kotlini, zato je njena meritev za Šoštanj dober približek. Čez dan kažeta postaji skoraj enako temperaturo, podobna sta tudi zračni tlak in vlažnost, opazneje se razlikuje le veter. Ob jasnih mirnih nočeh pa s pobočij okoli Šoštanja polzi hladen zrak, ki se zbere ob Paki in jezeru, zato je jutro v Šoštanju lahko nekoliko hladnejše, kot kaže velenjska postaja; jesenska slana tako prej pobeli obrežje Pake, aprilska pozeba pa pogosteje prizadene vrtove na dnu kotline.

Jezera iz ugreznin

Šaleška jezera – Škalsko, Velenjsko in Družmirsko – so nastala, ko se je zaradi več kot 130 let kopanja lignita pogreznilo površje in je voda zalila nekdanja polja ter manjša naselja. Velenjsko jezero je največje, Družmirsko ali Šoštanjsko jezero, ki na jugozahodni strani meji na Šoštanj in Pako, pa je leta 2005 merilo več kot 63 hektarjev in se še širi. Leži na okoli 360 metrih, termoelektrarna pa iz njega črpa tehnološko vodo, zlasti ob nizkem pretoku Pake. Ob velikih vodnih površinah je vlaga v zraku višja, zato se nad jezeri jeseni rada zadrži megla, ki zjutraj in dopoldne slabša vidljivost na cestah ob njihovih bregovih.

Termoelektrarna in zaprta kotlina

Termoelektrarna Šoštanj proizvaja elektriko od leta 1956, blok 6 z okoli 600 megavati pa obratuje od konca leta 2014. Ker je Šaleška dolina razmeroma zaprta, se pozimi v brezvetrju in jasnini v njej rad zadrži hladen zrak – nastane izrazita temperaturna inverzija. Takrat se ozračje slabše prevetri, mraz se zadržuje pri tleh, nizka oblačnost in megla lahko vztrajata več dni, na okoliških gričih pa je pogosto sonce in topleje. Šele vremenska fronta z vetrom in padavinami dolino spet prezrači.

Topolšica, hribi in poletne nevihte

Nekaj kilometrov severno od Šoštanja, v stranski dolini, ležijo Terme Topolšica, kjer so našli ostanke rimskih kopeli iz 1. stoletja. Griči proti Topolšici in Zavodnjam so pozimi pogosteje zasneženi kot dno doline: ko v Šoštanju pada dež, na Smrekovcu že sneži, snežna odeja pa se tam obdrži več tednov. Na cesti proti Belim Vodam sneg v senci dolgo ne skopni, po odjugi pa nočna zmrzal hitro ustvari poledico; otoplitev tu ni vedno olajšanje. Poleti vročina v kotlini ob vročinskem valu ne popusti niti zvečer, nad hribovjem pa popoldne zrastejo nevihtni oblaki, ki kmalu zavijejo tudi nad Šaleško dolino. Iz nedolžne plohe hitro nastane neurje – v nekaj minutah pade naliv s točo, drevje pa upogibajo močni sunki vetra –, hudourniki s pobočij pa hitro dvignejo vodostaj reke; poplava je redka, a ob izjemnem deževju mogoča. Kadar se ozračje poleti segreva in nabira moč, pomaga pogled na radar in morebitno opozorilo; za nevihtno fronto pride osvežilna ohladitev. Pred vikendom na Smrekovcu naj pohodniki napoved spremljajo sproti skozi teden – razmere v hribih se namreč hitro obrnejo.